Le kdo je prinesel darilo psičku, mucki in miški?
Pripoveduje: Zvezdana Mlakar.
Napisala: Anja Štefan.
Posneto v studiih Radia Slovenija 2007.
Dober večer, otroci.
V tistem dalnem gozdu je veliko jaz, ampak ena je prav posebno sončna.
Na njej stoji nenavadna kočica.
Niti velika niti majhna, ampak tako ljubka, da bi človek kar takoj uganjil.
Gotovo so jo naredile pasje in mačje.
in mišje tačice.
In res v koči živijo pes, mačica in drobna miška.
Kaj so počeli? 3000 in eno stvar.
Ampak tistega dne se jim je zgodilo nekaj prav posebnega.
Če Z noč je pritisnil hud hud mraz.
Mjav zakuriti moramo, je rekla mačica.
Trni je dodala miška in pes je zelo hitro razumel.
Vzel je sekirico, stopil za kočo in cepil drva in cepil in cepil.
Na vse strani je letelo trske trščice.
Debela pol Ko je odložil sekiro, sta mačica in miška pridrobili k drvom in si naložili, kolikor sta pač lahko.
Miška, polno naročje trščic, mačica polno, ampak res polno naročje.
Trsk, kuža pa vse, kar je ostalo.
Ja, samo da so trva v hiši.
Pa me kar manj zebe, je počebljala miška, ko so za sabo zaprli vrata.
H, kako prijetno bo šele, ko bomo zakurili.
Mjav!" je dodala mačica in začela nalagati drva na ognjišče.
Miška je poiskala vžigalice in ko sta prižgali, je pihala, pihala pihala, kar so ji dala njena drobna pljučka.
Če se v ogenj piha, je bolj topel in Bolj svetu je razložila.
In res plamen je bil vroč in svetel kot zlato.
Pa najbrž ne samo zaradi miške.
Potem so k ognju privlekli vsak svojo blazino in se vlegli in so kramljali in si greli tačice in srebali čaj.
Ta dan, ko se po dolgem času spet zakuri, je pa res nekaj posebnega.
Mi Mjav je na vsem lepem rekla mačica.
Posebnega, je pritrdila miška.
Prijetnega.
Hov, je dodal pes.
O, kako bi bilo lepo šele, je mrmrala mačica.
Če bi nam nekdo na skrivaj ob ognjišče nastavi darilo.
Joj, to bi bilo pa res lepo.
je zavzdihnila miška.
To bi bilo lepo, je še enkrat čepnila mačica.
Od kod pa zdaj te neumnosti? Je pihnil pes.
Le kdo, le kdo bi nam lahko prinesel darilo sem na to samotno jaso.
Dajta no, dajta, bodita no pametni.
E, bo že res, si je mislila mačica, saj je vedela, da je pes silno Moder pa je vseeno še enkrat čisto potiho zavzdihnila.
Mjav darilce mjav darilčec mjav in je odpredla v spanje.
Tudi miška bi zapredla, če bi znala.
Tako pa je samo počasi zaprla oči in zaspala.
Nazadnje je zaspal še pes.
Noč je bila tiha in na gosto posuta zvezdami in tudi njihove sanje so bile goste, lepe in dolge.
Ne vem, kdo se je prebudil prvi, ampak potem so bili v hipu budni vsi trije.
Na polički ob ognjišču se je namreč nekaj svetilo, slepilo, bleščalo, še bolj kot tisti svetli kamenček, ki ga je prej razpihala miška.
Zvončki.
Trije zlati zvončki so čakali, da z njimi kdo pozvoni.
Da sta z blazinič skočili mačica in miška, temu se ne bomo čudili, ampak da je skočil tudi pes.
O, to pa se ne zgodi vsak dan.
Dvignil je največji zvonček in pozvonil in mačica je prijela za srednjega in miška za najmanjšega, čisto majcenega.
Potem pa so zvončkljali in cingljali, da je bil dan prav veselo.
krogov, če še vedno cigljajo.
Ne, ne, ne, to pa ne.
Red je red, je odločil kuža.
In prazniki so samo včasih.
Ob navadnih dnevih, takih kot je tale, pa kuža pozvoni samo zjutraj za dobro jutro.
Mačica pozvoni za vesel in dober dan in miška za lahko noč.
Baje se takrat, ko dežuje, njihovi zvončki slišijo zelo daleč.
No, do moje hiše sicer ne, ampak do vaše pa mogoče.