Pred mnogo leti je živel cesar, ki je neznansko cenil nova oblačila. Ves svoj denar je porabil za to, da se je nadvse imenitno oblačil. Ni skrbel za svoje vojake, ni se zmenil za gledališče, in kadar se je peljal na sprehod, se je peljal samo zato, da je pokazal svojo novo obleko. Za vsako uro je imel drugo oblačilo in prav tako, kakor pravijo navadno o kralju, da je pri posvetovanju, tako so o njem zmerom dejali: "Cesar je v oblačilnici!"
V velikem mestu, v katerem je prebival, je bilo zelo živahno. Vsak dan je prihajalo tja dosti tujcev. Nekega dne sta prišla tudi dva sleparja. Dejala sta, da sta tkalca in da znata tkati najlepše blago, ki si ga človek more misliti. Ne samo, da so barve in vzorci nenavadno lepi, ampak imajo tudi obleke, ki jih sešijejo iz tega blaga, to čudežno lastnost, da jih človek, ki ni sposoben za svojo službo ali ki je pošteno neumen, ne vidi.
"To bi bila krasna oblačila," je pomislil cesar, "če bi imel ta na sebi, bi lahko zvedel, kateri možje imajo v moji državi službe, za katere so nesposobni. Tedaj bi lahko razločeval pametne od neumnih. Tako je, blago morajo zame takoj stkati.n In obema sleparjema je dal vnaprej veliko denarja, da bi lahko začela delati.
Postavila sta res dvoje statev in se delala, kakor da delata, na statvah pa nista imela niti enega vlakna. Tebi nič meni nič sta zahtevala najboljšo svilo in najkrasnejši zlati sukanec. To sta vtaknila v svoje lepe in delala na praznih statvah pozno v noč.
"Pa bi le rad videl, koliko sta že napravila," je sam pri sebi dejal cesar. Toda, bilo mu je malo tesno, ko je pomislil, da tisti, ki je neumen ali za svojo službo nesposoben, blaga ne more videti. Sicer pa je mislil, da se njemu samemu ni bati, hotel je pa vendarle najprej poslati koga drugega, da bi pogledal, kako je s to stvarjo. Vsi ljudje v mestu so vedeli, kakšno posebno moč ima to blago, in vsi so kar hrepeneli, da bi videli, kako malopriden in neumen je njihov sosed.
"K tkalcema pošljem svojega starega, poštenega ministra!" je sklenil cesar. "On bo najbolje presodil, zakaj glavo ima na pravem mestu in nihče ne opravlja svoje službe bolje kot on!"
Tako je šel stari, dobri minister v dvorano, v kateri sta sedela sleparja in delala ob praznih statvah.
Bog nas obvaruj! "si je mislil stari minister in debelo pogledal. "Saj nič ne vidim!" A tega glasno ni dejal.
Sleparja sra ga prosila, naj le stopi bliže, in ga vprašala, ali ni to lep vzorec in ali niso lepe barve.
Potem sta pokazala prazne statve in ubogemu ministru toliko da niso izpadle oči, toda videl ni nič, ker ni bilo kaj videti. “Strela!” je vzkliknil sam pri sebi, “ali sem mar neumen? Tega si ne bi bil nikoli mislil in tega ne sme zvedeti noben človek! Da nisem sposoben za svojo službo? Ne, tega ne smem povedati, da ne vidim blaga!”
“Nu, kaj pravite?” ga je vprašal eden sleparjev, ki je tkal.
“O, krasno je, čudovito!” mu je odgovoril stari minister in zrl skozi svoje naočnike.
“Ta vzorec in te barve! Da, cesarju bom rekel, da mi zelo ugaja.”
“Nu, to naju veseli!” sta dejala tkalca, nato pa sta mu barve imenovala z imeni in razložila nenavaden vzorec. Stari minister je pazljivo poslušal, da bi mogel ponoviti, ko se vrne k cesarju, in tako je storil.
Zdaj pa sta sleparja zahtevala še več denarja, še več svile in še več zlata, ki sta ga hotela rabiti za tkanje. Vse sta vtaknila v lastne žepe, v statve ni prišla niti ena nitka, toda kakor doslej sta še dalje delala ob praznih statvah.
Cesar je kmalu poslal drugega poštenega ministra, da bi pogledal, kako napreduje tkanje in ali bo blago kmalu izdelano. Zgodilo se mu je prav tako kakor prvemu. Gledal je in gledal, ker pa so bile statve prazne, ni ničesar videl.
“Ali ni tole lep košček blaga?” sta ga vprašala sleparja in mu kazala in pojasnjevala vzorec, ki ga sploh ni bilo.
“Neumen da bi bil?: je pomislil mož. “Nikoli bi mi kaj takega ne prišlo na pamet. Ne smem se izdati!” In tako je hvalil blago, ki ga sploh ni videl, in jima zagotavljal svoje veselje nad lepimi barvami in nad krasnim vzorcem. “Rekel bom cesarju, kako mi je všeč.”
Vsi ljudje v mestu so govorili o prekrasnem blagu.
Zdaj pa je hotel cesar blago sam videti, dokler je bilo še na statvah. Z velikim krdelom izbranih mož, med katerimi sta bila tudi oba poštena ministra, ki sta bila že poprej tam, je šel k prekanjenima sleparjema, ki sta zdaj z vsemi silami tkala, toda brez enega vlakna niti.
“Ali ni krasno?” sta dejala oba stara ministra, ki sta bila že prej tu.
"Poglejte, veličanstvo, kakšen vzorec, kakšne barve!« In nato sta pokazala na prazne statve, kajti mislila sta, da drugi pač vidijo blago.
»Kaj?« se je potihem vprašal cesar. »Jaz prav nič ne vidim! Saj to je strašno! Ali sem neumen? Ali nisem sposoben za cesarja? To bi bilo najbolj strašno, kar se more zgoditi!” - “O, zelo lepo je!” je glasno dejal. “To blago zasluži mojo najvišjo pohvalo!” In zadovoljno je pokimal in opazoval prazne statve, saj ni mogel reči, da ničesar ne vidi. Vse spremstvo, ki ga je imel s seboj, je gledalo in je prav toliko videlo kakor vsi drugi. Toda dejali so kakor cesar: "O, to je lepo!” In svetovali so mu, naj ta nova oblačila, krasna oblačila nosi prvič za veliko procesijo, ki bo kmalu. "To je krasno, ljubko, čudovito!” je šlo od ust do ust. Bilo je videti, da se tega vsi iskreno vesele, in cesar je podelil sleparjema naslov cesarska tkalca.
Vso noč pred jutrom, na katero je morala biti procesija, sta tkalca čula in prižgala sta nad šestnajst svetilk. Ljudje so lahko videli, da sta bila zaposlena s šivanjem cesarjevih oblek. Delala sta, kakor bi blago jemala s statev, z velikimi škarjami sta strigla v zrak, šivala pa sta s šivankami brez niti in nazadnje dejala: "Oblačila so narejena!"
Cesar je s svojimi najodličnejšimi vitezi prišel sam k njima in sleparja sta dvignila vsak po eno roko, kakor bi nekaj držala, in dejala:
“Vidite, tu so hlače! Tu suknjič! Tu je plašč!” in tako dalje.
“Tako lahko je kakor pajčevina. Človek bi mislil, da nima ničesar na sebi.
A prav v tem je vsa lepota.”
“Da!” so dejali vitezi. Toda videti niso mogli ničesar, ker ni bilo kaj videti.
“Če izvoli vaše veličanstvo najmilostneje odložiti svojo obleko,” sta dejala sleparja,
“tedaj vas oblečeva v novo tukaj pred velikim zrcalom!”
Cesar je odložil vsa svoja oblačila in sleparja sta se delala, kakor bi mu oblačila kos za kosom nove obleke, ki naj bi bila izdelana. In cesar se je obračal in vrtel pred zrcalom.
“Ej, kako lepo vam pristoji! Kako lepo se vam prilega!” so dejali vsi.
»Kakšen vzorec, kakšne barve! To je prekrasno oblačilo!”
“Zunaj vas že čakajo z nebom, ki ga bodo nosili nad vašim veličanstvom v procesiji,”
je naznanil višji obrednik, ki je vodil ceremonije.
“Vidite, saj sem že oblečen!« je dejal cesar. “Ali mi ne pristoji dobro?” In nato se je še enkrat obrnil k zrcalu,
ker je hotel vzbuditi vtis, kakor da se res ogleduje v svojem slavnostnem cesarskem oblačilu.
Komorniki, ki naj bi nosili vlečko, so z rokami segli proti tlom, kakor da bi bili vlečko vzdignili.
Hodili so in delali, kakor da držijo nekaj v zraku. Niso si upali pokazati, da ničesar ne vidijo.
Tako je šel cesar za procesijo pod razkošnim nebom in vsi ljudje na cesti in pri oknih so govorili:
“Bog v nebesih! Kako brez primere so cesarjeva oblačila;
kakšno vlečko ima na obleki, kako lepo se mu vse prilega!”
Nihče ni hotel pokazati, da ničesar ne vidi, zakaj potem bi veljal za nesposobnega ali pa za neumnega.
Nobena cesarjeva oblačila niso doživela take pohvale kakor ta.
“Pa saj nima ničesar na sebi!” je nazadnje vzkliknil neki otrok.
“Ljubi bog, čujte glas nedolžnega!” je rekel oče in drug za drugim so si pošepetavali to, kar je dejal otrok.
“Pa saj nima ničesar na sebi!” je nazadnje vpilo ljudstvo.
To je cesarja prizadelo, zakaj zdelo se mu je, da imajo prav, toda sam pri sebi je mislil:
"Zdaj moram v procesiji zdržati." In komorniki so hodili še bolj trdo in nosili vlečko, ki je sploh ni bilo.