Skrivnost učenja jezikov je strast in AI
No, osrednja misel današnjega vira je, bom rekla, kar precej drzna trditev.
Ja, zelo. V bistvu postavlja vse na glavo, a ne?
Točno to. Trditev je, učenje jezikov še nikoli ni bilo lažje. In to ne kot neko mnenje, ampak izhaja iz izkušenj, desetletij izkušenj poliglota Steva Kaufmana.
Tako je.
Danes se bomo poglobili v njegove argumente, ki recimo tradicionalne metode, kot so slovnične vaje in učenje besednih seznamov.
Vse to postavlja na glavo.
Ja. In glavno vprašanje je, kaj če ključ do znanja jezika ni disciplina, ampak
pristno zanimanje
in zabava.
Točno to. Vir, ki ga imava pred sabo, predlaga en tak am temeljni premik v razmišljanju.
Mhm.
Namesto, da bi bil jezik nek cilj, nek vrh gore, ki ga je treba osvojit, postane orodje.
Orodje, s katerim odkleneš nekaj drugega.
Ja. Ključ, s katerim odkleneš svet vsebin, ki te že tako ali tako zanimajo. Pogledali bomo, kako tehnologija to omogoča in zakaj je po mnenju avtorja ta pristop toliko bolj učinkovit od recimo formalnih sistemov,
ki pogosto ne dajo rezultatov. Ja,
točno. Kljub ogromnim vložkom.
Dobro, ampak bodiva iskrena, trditev, da lahko kar pozabimo na slovnične vaje, na sezname besed, celo na recimo Anki, ki je ful priljubljen.
Ja, seveda.
Zveni skoraj preveč enostavno, malo nerealno, a ne? A to pomeni, da bo imela pol ogromne luknje v znanju.
To je odlično vprašanje in to je tisti glavni strah, se mi zdi.
Ja,
ampak ne gre za to, da slovnico popolnoma ignoriramo. Sploh ne. Gre za to, da obrnemo vrstni red.
Kako to misliš?
Klasičen pristop je, da se najprej naučimo pravil, potem pa jih pač poskušamo uporabiti. Tukaj pa je ideja drugačna.
Mhm.
Najprej se potopiš v ogromno količino vsebine, ki jo poslušaš in bereš. To je ta input based approach, pristop, ki temelji na vnosu.
Se pravi nasprotje tistega kot te takoj silijo, da govoriš in pišeš.
Točno. Še preden imaš sploh dovolj znanja, ta metoda poudarja, da moraš najprej ogromno jezika absorbirati,
da morajo možgani najprej slišati in videti te vzorce, preden jih sploh lahko sami začnejo uporabljati.
Natančno. In ko med branjem ali poslušanjem naletiš na nekaj, česar ne razumeš, recimo neka slovnična struktura,
ja,
te bo tvoja lastna radovednost pač prisilila, da pogledaš za kaj gre. Moč se v celoti prenese na učenca.
Ne gre več za potiskanje znanja, ampak za vlečenje.
Točno. Ne predpiše ti več učbenik v tretjem poglavju nekega pravila, ampak ti sam povlečeš informacijo, ker jo rabiš, ker te zanima.
OK. Se pravi, če berem nek članek v španščini o formuli 1 in me zmoti neka čudna glagolska oblika, bom šele takrat šla pogledat, kaj je to.
Ja,
ne bom se pa na pamet učila cele tabele konjunktiva samo zato, ker je to naslednje poglavje v knjigi.
Da. In kar je pri tem ključno je psihološki uč. Ko sam poiščeš odgovor, ker te res zanima, si ga zapomnišetkrat bolje.
Seveda, ker imaš lastništvo na tem odkritju.
Absolutno. To ustvarja trajno znanje in danes podarja vir, ni pomanjkanja virov. Zato imamo spletne slovarje, forume, umetno inteligenco. Odgovor najdeš takoj,
ampak mora obstajati tista začetna iskrica.
To je ključno. Brez zanimanja za vsebino se ne bomo naučili ničesar. Ključni premik je torej, ne uči se jezika, da bo še razume vsebino. Uporabi vsebino, ki jo želiš razumeti, da se naučiš jezika.
In tukaj postane zadeva res praktična in odkrito rečeno precej neverjetna. Avtor ponudi zelo konkreten primer.
Ja, tisti z YouTubom je odličen.
Spremlja en kanal o zgodovini v francoščini, Erodote. Ampak namesto ga bi ga samo gledal, uporabi sodobno tehnologijo, kot je Notebook LM.
To je Googlovo orodje. Ja.
Deluje kot nek pameten zvezek, a ne? Vzameš povezavo do vida. jo vržeš noter in se potem o vsebini pogovarjaš z umetno inteligenco. Prosiš za povzetke, razlage, besed.
V bistvu vide spremeniš v interaktivno jezikovno lekcijo.
Točno to.
In ta primer je fantastičen, ker pokaže moč personalizacije. Recimo, če ga zanima genetika Japoncev, ta video, ki je v francoščini, s pomočjo orodij pretvoril lekcijo v japonščini.
V japonščini,
ja. Ali pa, če ga zanimo, zgodovina arabskih migracij, vsebino preoblikuje v lekcijo v arabščini, recimo na platformi LinkQ. Uči se skozi jezik, ne uči se samo jezika.
To zveni skoraj kot znanstvena fantastika. A to pomeni, da bi jaz lahko vzela katerikoli dokumentarec na Netflixu o Stari Perziji, ki me recimo ful zanima.
Mhm.
In ga s temi orodji spremenila v interaktivno lekcijo preziščine, čeprav o jeziku ne vem skoraj nič
v principu. Ja, to je moč te nove dobe.
Vau.
Ta metoda rešuje enega največ izzivov. Kako najti gradivo, ki je hkrati na pravi težavnostni stopnji in te osebno zanima?
Ja, ker ponavadi bereš neke dolgočasne članke o obisku tržnice.
Točno, ker je pač na nivoju A2. Danes pa lahko kompleksno temo, ki te navdušuje, s pomočjo tehnologije prilagodiš svojemu nivoju.
Kako?
Tehnologija lahko besedilo poenostavi, ustvari seznam ključnih besed, pojasni idiome, celo generira vprašanja za preverjanje razumevanja.
Se pravi, nisi več pa pasiven prejemnik, ampak postaneš nekakšen kurator, režiser lastne učne poti.
Aktiven kurator. Točno.
In pri tem se ne osredotočaš na učenje, kaj ne? Ne rečeš si, danes se moram naučiti 20 besed.
Ne, ne.
Učiš se o genetski zgodovini Arabcev in ker te to res zanima, se jezik sprime mimogrede. Popoln preobrat miselnosti.
Drži. In to se vidi tudi pri motivaciji. Ko delaš nekaj, kar te veseli, ne šteješ ur.
Seveda.
To je demokratizacija učenja. Ne rabiš več drage šole ali učitelja. Rabiš dostop do spleta in jasno idejo, kaj te življenju navdušuje.
V redu, razumem delo zanimanju in tehnologiji, ampak a je res dovolj samo brskati po spletu in gledati videe? Kje je tukaj tisti trdi del, ki jo vsi povezujemo z učenjem? Nekaj manjka, neka komponenta truda.
To je naslednja ključna točka, ki jo vir izpostavi. Intenzivnost.
Intenzivnost. Aha.
Učenje primerja z dvigovanjem v teži. Če vaje ne izvajaš dovolj intenzivno, pač napredka ne bo. A Ampak bistvo je v tem, da te intenzivnosti ne moreš izsiliti.
Mora priti od znotraj.
Izhajati mora iz pristne notranje motivacije. Ko si res zatopljen v nekaj, kar te zanima, čas mine drugače. Ure se zdijo kot minute. To je tisto stanje zanosa ali floweror. Tista zgodba iz Hongkonga je zelo zgovorna.
Povej.
Bil je v programu z drugimi diplomati, ampak ker ga je kitajska zgodovina in kultura resnično globoko zanimala, je ves prosti čas posvetil temu: branju, poslušanju. Kolegi pa so se držali programa.
Ja, on pa je sledil svoji strasti. In rezultat po devetih mesecih je že lahko prevajal zahtevna kitajska politična besedila. Standardni program je pa trajal dve leti
in verjetno tudi po dveh letih niso dosegli te ravni.
Točno ne gre za to, da se je jezika moral naučiti, ampak da se ga je želel naučiti, ker mu je odpiral vrata v svet, ki ga je fasciniral.
Zanimivo mi je tudi, da pravi, da se ni samo hitreje naučil, ampak tudi bolje.
Ja,
to pomeni, da intenzivno z Ščeno učenje, ki ga poganja strast, očitno pusti globlje sledi v možganih kot pa neko počasno razvlečeno učenje skozi leta.
Ta ugotovitev je ključna in se popolnoma sklada z dognanji nevroznanosti.
Res.
Ja. Čustvena vpletenost in relevantnost sta ključna dejavnika za utrjevanje spomina. Ko je učenje povezano z močnimi pozitivnimi čustvi, kot sta radovednost in navdušenje, se informacije veliko lažje zapišejo dolgoročni spomin.
Učenje postane doživetje, ne pa Samo umska vaja.
Točno. Jaz sem se angleščine učil preko besedil svoje najljubše glasbene skupine. Slovnice se nisem dotaknil, ampak sem razumel kompleksne metafore, ker mi je vsebina tako močno zanimala.
Kaj torej vse to pomeni za prihodnost učenja? Vir veliko stavi na umetno inteligenco. Kako ta spreminja igro?
Umetna inteligenca je tukaj ultimativni pospeševajec in personalizator. Če so nas prej omejevala orodja, zdaj te omejitve pač izginjajo.
V kakšnem smislu?
Ai lahko vzame katerokoli vsebino, članek, video, podcast in jo v nekaj sekundah preoblikuje v interaktivno učno izkušnjo, prilagojeno točno na našo stopnjo znanja.
Dajva konkreten primer. Recimo, da gledam tisti dokumentarec o Perziji. Kaj bi umetna inteligenca lahko naredila zame?
No, predstavljaj si tole. Po ogledu dokumentarca lahko rečešu. Ustvari mi dialog med dvema zgodovinarji, ki razpravljata o spornih točkah tega filma. V preprosti perziščini v Ali pa v tem odstavku sem opazila nenavadno glagolsko strukturo. Razloži mi jo in mi daj še pet primerov uporabe v kontekstu perzijske poezije.
Lahko ti ustvari podcaste, kvize,
karkoli. Postane tvoj osebni mentor, ki je na voljo 20 in 74 ur in je specialist za področje, ki te zanima, hkrati pa tudi jezikovni strokovnjak.
To pomeni, da ovire praktično izginejo. Nismo več odvisni od založnikov, ali bo kdo izdal učbenik na našo temo na našem nivoju.
Sami postanemo arhitekti svojega učnega materiala.
Neverjetno.
Absolutno. Ključno sporočijo je torej popoln premik v perspektivi. Ne gre več za učenje jezika, ampak za doživljanje lastnih interesov skozi nov jezik.
In orodja so zdaj na voljo vsem,
praktično vsem. Pogosto celo brezplačno. Ovira ni več dostop do virov, ampak nekaj veliko bolj temeljnega
in to je
odkritje tistega, kar te resnično pritegne. Največji izziv postane poznavanje samega sebe. Kaj me res zanima do te mere, da sem se pripravljen za to potruditi v tujem jeziku.
Torej, če povzamem glavno idejo, skrivnost učenja jezikov ni v iskanju boljše aplikacije, popolni metode ali v jekleni disciplini,
ne.
Skrivnost je v tem, da najdeš nekaj, kar te tako prevzame, da postane jezik nujen ključ za vstop v ta svet. Učenje tako postane neizogiban in kar je najpomembneje, prijeten stranski učinek.
Točno tako. In to, veš, odpira še eno pomembno Vprašanje za razmislek, ki sega onkraj jezikov.
Mhm.
Če ta princip, da te pač potegne tisto, kar te res zanima, če to deluje pri nečem tako kompleksnem, kot je jezik,
ki je vse bi se še lahko uporabilo.
Točno. Katera uveljavlja na področje izobraževanja ali osebnega razvoja, bi lahko doživela popolno preobrazbo?
Če bi ta obvezni sistem od zgoraj navzdol
zamenjali z ogrodjem, ki je zgrajeno okoli posameznikove radovednosti in tehnološko podprtega poglabljanja vsebine, ki zanimajo posameznika, ne pa sistema. Ah.